4. del: Nemci- tujci v domovini

  Če je prišlo torej tudi po uradnih statističnih podatkih v Slovenijo (Popis 2002) v času od 1948 do 1952 v Slovenijo uradno le 82 Avstrijcev in 62 iz Nemčije, skupaj torej le 144 oseb; od kod torej trditve doktorja znanosti,« da je bilo v začetku leta 1950 v Jugoslavijo, po vojni celo 18.000 Nemcev, ki pa niso bili preživeli pripadniki nemške manjšine izpred druge svetovne vojne«. (Zakaj to slednje omenja, saj ga nihče tega ni vprašal? Zaradi slabe vesti?)

        Ta magična številka 18.000 je namreč številka preživelih interniranih Nemcev takoj po vojni v koncentracijskih taboriščih v Sloveniji. To je ostanek tistih Nemcev, ki v teh taboriščih niso umrl od lakote ali bolezni ali jih niso ubili. To je ostanek tistih, ki jim ni uspelo pobegniti čez mejo v Avstrijo, ker so jih, tudi če so prišli ilegalno v Avstrijo Angleške oblasti vračale nazaj v Jugoslavijo, saj so bili centri za begunce v Avstriji že prepolni. Prisiljeni so bili ostali v svoji stari domovini, novi komunistični Jugoslaviji.

     Povojna koncentracijska taborišča so bila treh vrst: za pripadnike nemške narodnosti in “nemčurje”, za slovenske Madžare ter za domobrance in njihove bližnje. Osrednje koncentracijsko taborišče za Nemce je bilo Sterntal/Strnišče pri Ptuju, danes Kidričevo. Tu je med vojno bilo nacistično delovno taborišče za 2.000 delavcev, ki so gradili novo tovarno glinice in aluminija. Dne 13. junija 1945 pa sta Mitja Ribičič in Bojan Polak-Stjenka poročala generalu Mačku, “da sta odkrila primeren prostor za logor, ki bi lahko sprejel od 20 do 25 tisoč Švabov,” je vsebina enega od dokumentov, ki jih je razkril Mikola. “Same razmere in ravnanje v teh taboriščih so bile take, da jih lahko v vseh ozirih primerjamo z nacističnimi koncentracijskimi taborišči,” je še prepričan.

       Dr. Milko Mikola, upokojeni direktor študijskega centra za narodno spravo, opisuje takratne razmere v svoji raziskavi z naslovom Koncentracijska taborišča za pripadnike nemške in madžarske narodnosti v Sloveniji leta 1945. »Ustanavljanje povojnih koncentracijskih taborišč za pripadnike nemške manjšine v Sloveniji je bilo neposredno povezano z izvajanjem njihovega izgona. V skladu s tezo o kolektivni krivdi celotne nemške manjšine za storjene zločine nacistov nad pripadniki jugoslovanskih narodov je… že novembra 1944 sprejelo odločitev o izgonu vseh Nemcev-domačinov, o zaplembi njihovega premoženja. Izgona in s tem tudi zaplembe vsega premoženja, so po sklepih AVNOJ oproščene samo tiste osebe nemške narodnosti, ki so lahko dokazale, da so se aktivno vključile v NOB. Ker teh pogojev večina ni izpolnjevala je to dejansko pomenilo izgon in zaplembo premoženja celotne nemške manjšine in izgubo državljanstva. (op.p. tudi večino Nemcev, ki so sodelovali s partizani so obsodili, jim odvzeli premoženje, nekatere tudi pobili- o konkretnih primerih sledi poseben tekst.)

      Za izvedbo načrta izgona Nemcev-domorodcev so tudi v Sloveniji ustanovili koncentracijska taborišča. Od leta 1944 do 1948 je bilo po besedah dr. Vladimira Geigerja v Jugoslaviji ustanovljeno sedemdeset taborišč. Osrednje koncentracijsko taborišče za Nemce iz celotne Slovenije je OZNA ustanovila v Sterntalu/Strnišču, danes Kidričevem, drugo največje pa v Teharjah pri Celju. (seznam taborišč v tabeli). Poleg večjih koncentracijskih taborišč so obstajali še »zbirni logorji«, kot na primer Tezno pri Mariboru, Kamnica pri Mariboru, Slovenske Konjice in Hrastnik. Skupaj s pripadniki nemške manjšine s o bili v posameznih koncentracijskih taboriščih tudi Slovenci, ki so bili osumljeni, da so med okupacijo sodelovali z okupatorjem in s svojimi dejanji prekršili zoper slovensko narodno čast, kar so posebej obravnavala na novoustanovljena Sodišča slovenske narodne časti.«

       Koncentracijska taborišča pa je morala nova povojna  oblast zaradi mednarodnega pritiska in intervencij Rdeče križa ukiniti še pred prvimi volitvami, saj sicer to ne bile niti formalno demokratične volitve. Res so komunisti v oktobru 1945 večina teh »taborišč za Švabe« ukinili, večino taboriščnikov izpustili na prostost, taborišče Sterntal/Strnišče pa so preimenovali v »delovno taborišče, za kaznjence, ki so bili obsojeni na prisilno delo«. Delovna taborišča so ukinili  aprila 1950, absurd pa je, da so preostale  kaznjence preselili v Ljubljano, kjer so morali opravljati svoje prisilno delo v novoustanovljenih Titovih zavodih Litostroj.

        O koncu taborišča Hrastovec  piše dr. Marjan Toš, zgodovinar, publicist in muzejski svetovalec,  v svojem obširnem tekstu » Žrtve koncentracijskega taborišča Hrastovec:« »Taborišče Hrastovec  naj bi skupaj s taboriščem Strnišče ukinili še pred volitvami.  Taboriščnike so pripadniki OZNE razporejali v posebne skupine, skupina, predvidena za izselitev, skupine za izročitev sodišču in skupina, v katero so razporejali taboriščnike za izpustitev iz Hrastovca. Odločati se je bilo težko, saj je bila dokumentacija o taboriščnikih skromna in pomanjkljiva. Predvidenih za izvensodno ustrelitev v tem obdobju ni bilo več, to je bilo že opravljeno. Po treh dneh urejanja dokumentacije, zbiranja nujnih podatkov in razporejanja taboriščnikov v skupine so sklenili vse izpustiti domov. Temu taboriščniki niso verjeli, zato je uprava odprla vsa vrata in jih iz gradu Hrastovec dobesedno nagnala«

      V poročilih iz leta 1945 in poročilih o koncentracijskih taboriščih pa seveda manjka še kar nekaj groznih zgodb, kot tista  o namernem uničenju avtohtonih  Nemcev v Apaški dolini, ko so jih  med nedeljsko mašo (nedelja, 13. januar 1946) nasilno odpeljali in tako  2181 domačinov-Nemcev iz  26 vasi odpeljali v živinskih vagonih (več o tem na drugem mestu). V treh tednih je v hudem mrazu umrlo 77 oseb.

    V vseh uradnih povojnih dokumentih piše, da so po vojni vse Nemce izgnali iz Slovenije, vendar jih angleške okupacijske oblasti niso več hotele sprejemati. V avstrijskih dokumentih pa jasno piše, da so potem, ko so bila taborišča za begunce prezasedena vse vračali nazaj čez mejo v Jugoslavijo.  Če so hoteli preživeti so tako morali zatajiti svoje nemške korenine. In ko si lačen in žejen, brez dela, je pač treba preživeti.

     Tako je  del  nekdanje velike nemško govoreče manjšine  tudi po koncu druge svetovne vojne ostal v svoji domovini, kjer so se rodili, večinoma v mešanih zakonih, kar seveda novi oblasti ni bilo povšeči, saj je bilo za njih Nemško vprašanje izbrisano. Ampak realnost je bila nekaj drugega, tako da je bilo za vse tiste Nemce, ki so kljub vsemu ostali, obvezen vzdevek “nemčurji-Volksdojče” (kletvica-žalitev) sankcije, ki so jih doživeli pa so bile:

  1. Celotno družinsko premoženje – tovarne in zasebne hiše – je bilo zaplenjeno, podržavljeno. Družino so nato preselili v 1-2 sobno stanovanje, večinoma v isti, lastni hiši kot podnajemnike.
  2. Lastniki tovarn – »sovražniki delavskega razreda« (tudi bogati Slovenci) so bili obsojeni na večletno prisilno delo. (Prisilno delo do aprila 1950)
  3. Nemško govoreči so za nekaj let – med 1945–1948 -ostali brez državljanstva
  4. Brez državljanstva niso imeli volilne pravice, kar je bil tudi namen
  5. Po tem so njihova nemška imena spremenila, poslovenili- Č; Ž: Š
  6. Kljub večinoma dobri izobrazbi niso  dobil službe ali dosti slabše delovno mesto
  7. Tajna policija je “na lep način vplivala”, da javno ne smejo več  priznati, da so Nemci, ker bi sicer lahko imeli spet  težave z novo oblastjo  in končali v zaporu.
  8. Nemščina kot tuji jezik v šolah ni bila dovoljena, ker je bil to jezik “nacističnih izdajalcev – naših razrednih sovražnikov”
  9. V medijih so javno spodbujali k asimilacija preostalih Nemcev
  10. V javnem življenju »ni bilo dostojno in primerno«  govoriti nemško,
  11. Ob popisih so v medijih med vrsticami Nemce vnaprej opozarjali, naj se ne opredelijo za Nemce, ker so potem to izdajalci.  Popisni uradniki pa so dobili navodila tajne policije UDBA. Ustvarjena je bila klima ustrahovanja.

    Za nepoznavalce, leta 1948 večina Nemcev, ki so ostali doma, v kraju rojstva  v Sloveniji,  sploh niso imela državljanstva, torej tudi ne volilne pravice in tako ob statističnem popisu prebivalcev  uradno niso niti obstajali, izbrisani brez poprave krivic.  Po letu 1945 so postali in ostali do danes drugorazredni.

       Gre za resnico, pravico, za priznanje napak na eni in drugi strani, za opravičilo in obžalovanje za vse hudo, kar je kdorkoli storil kateremukoli narodu. Prav zato preseneča, da je celo 30 let po ustanovitvi samostojne Slovenije še vedno vsaj 600 prikritih ilegalnih grobišč, po vojni pobitih,  neurejenih.

Jan Schaller

IMPRESSUM:

e-mail: STEIERMARK.STAJERSKA@GMAIL.COM
Urednik: Jan Schaller
Neodvisni avtorski projekt Kulturnega društva
nemško govorečih žena »Mostovi«, Maribor
Davčna štev. 31414389
Registracija, datum vpisa 01.12.2000

Objavljeni prispevki na spletni strani Steiermark-Stajerska.com  izražajo stališča podpisanega avtorja oz. redakcije in niso vedno tudi uradna  stališča sponzorjev spletne strani. 

SPONZOR:

© 2022. Vse pravice pridržane

Priloga-3