1.2. Nemško priseljevanje

Pred vami je slovenski prevod nemškega  povzetka obsežne knjige  

Dr. Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, druga predelana izdaja,  

1. knjiga – od naselitve do uveljavitve frankovskega fevdalnega reda, izšlo1964
2. knjiga, – od fevdalne družbe do začetka kmečkih uporov, izšlo 1965
3. knjiga – izšla šele 1974

Pripomba v nemščini:  Ko avtor govori o slovenskem kulturnem prostoru  misli tudi na  geografske dele, ki so danes del avstrijske Koroške (slovenska manjšina), dele Italije od avstrijske meje vse do Trsta, torej kulturni prostor  slovenskega življa, ne glede na uradne državne meje.  

1. knjiga, poglavje II, nemško politično in kolonialno osvajanje

Ko so si Franki v 8. stoletju podredili današnjo slovensko pokrajino, je bila ta v primerjavi  z nemškimi frankovskimi deželami razmeroma zelo redko poseljena. Pod frankovsko nadvlado se je sicer začelo živahnejše naseljevanje  v dotlej puste predele, toda madžarski napadi so  s svojim pustošenjem velik del teh uspehov izničili. Pravi čas  poselitve  nemškega prebivalstva na  današnjem slovenske zemlje sega  tako  šele v obdobje, ki se začne  z novo, drugo, nemško osvojitvijo slovenskih dežel, torej  po madžarskem porazu v bitki pri Augsburgu 10.avgusta 955, ko je nemški  kralj Otto I dokončno premagal madžarsko vojsko in se je umaknila na ozemlje današnje Madžarske.

1.Vnovična  nemška osvojitev  slovenskega ozemlja v boju z Madžari, str. 136-141

    Mnogo pomembnejši pa je bil  razplet bitke  z Madžari za Slovence.  Karantanija, ki je bila  v prvi polovici 10. stoletja  med vsemi  pokrajinami nemške frankovske  države najbližje Madžarom,   je bila tako v še večji nevarnosti, zato je  ostala še naprej  povezana z bavarsko vojvodino, na katero se je oprla že pred letom 900. V prvi polovici  10. stoletja  je namreč nemška država  skoraj v celoti  razpadla na plemenske vojvodine, ki so bile domala povsem samostojne. Šele proti koncu tega stoletja  jih je spretni kralj  Otto I  znova povezal  v trdnejšo celoto. Poglavitna naloga Bavarske in Karantanije je bila tako  v prvi polovici 10. stoletja  zaradi geografske lege,   obramba pred Madžari.

Otto  I. , Veliki, (vzhodnofrankovski kralj, prvi cesar Svetega rimskega cesarstva, * 23. november 912, † 7. maj 973,) je v bitki  pri Augsburgu, 10.avgusta 955  popolnoma uničil madžarsko vojsko. S tem je za vselej  storil konec pohodom Madžarov, zato  jim ni ostalo nič drugega,kot da so opustili nomadsko življenje in se za stalno naselili v Panoniji. Zmaga pri Augsburgu pa je pomenila ponovno, drugo  nemško osvojitev slovenskih pokrajin.

Osvajanje v 10. stoletju pa ni bilo tako učinkovito in hitro, kot je bilo to v času Karel Veliki v vojni proti Obrom. Že okrog leta 973  je tako nemška vojska ponovno zasedla Graško dolino, ozemlje med Mariborom in Ptujem, Celjsko kotlino , Dolenjsko. Deželo Panonije, kjer so živeli Madžari,  pa sploh niso napadli.

Srednjeveška državna meja med nemško in ogrsko državo ni bila natančno določena črta, temveč  pas, širok po  več kilometrov, ki je bil  le redko naseljen. Meja je tako   povečini potekala po  gozdovih in močvirjih, ki so bili naravna prepreka.  

Za nadaljnji razvoj Slovencev, kot posebnega slovanskega ljudstva pa je izredno pomemben tisti del nove nemške države, ki je ločil Slovence (alpske Slovane) od Hrvatov. Ta  naravna meja (z Madžari) je namreč pomenila  spremembe v razvoju, ki je razdelil južne Slovane v dva različna naroda: slovenskega in hrvaškega. Skoraj v vsem svojem obdobju  je prav ta meja, ki so jo ustvarili Nemci  delila oba  naroda.

3. Velika Karantanija(vojvodina Koroška) in njene krajine, 144-157

Upravna razdelitev  slovenskega ozemlja se je po ponovni  nemški osvojitvi precej razlikovala. Medtem ko je frankovska  vojska za časa Karla Velikega  osvajale to ozemlje v hitrih in močnih sunkih, je bilo sedaj v drugem valu osvajanja, drugače. Sledila je smiselna  delitev in upravna ureditev, nastanek  zemljiških gospostev in fevdalnih rodbin, ki so ostale vse do razpada habsburške monarhije, leta 1918.

Nemški osvajalci so se po  bitki pri Augsburgu  vestno pobrigali za  obrambo in utrditev Karantanije, njihova  naloga pa je bila združitev Bavarske in Karantanije. Toda leta 976 se je bavarski cesar odločil in ločil  Bavarsko od  Karantanije in nastala je vojvodina Koroška, kot mejna dežela med Bavarsko in Italijo. Na severu Karantanije; ob Donavi, pa je nastala vzhodna krajina- Ostarrichi.  Na jugu takratne dežele Koroške  pa se leta  1002 od Koroške  ocepila   dežela Krajska in  nastane je  nova mejna  krajina  Carniola – dežela Krajnska, ki je leta 1364 postala samostojno, neodvisno vojvodstvo – Herzogtum Krain.  

V  času Karantaniji je bil položaj bistveno drugačen, ljudstvo je bilo slovensko, plemstvo pa se je oblikovalo  na frankovskih, tujih temeljih. Le redki domačini so se  povzpeli med pravo plemstvo, podrejeno  bavarskemu vojvodstvu.

Plemstvo na Slovenskem je je imelo že od začetka  kolonizacijski značaj, saj je bilo sestavljeno iz prišlekov iz različnih nemških pokrajin. Ta položaj se je do 12. stoletja le še okrepil. Takrat je namreč krona razdelila vse svoje ozemlje  med cerkvene in posvetne  velikaše, nove nemške plemiške rodbine.

Okrog leta 1055 postanejo vladarji na tem območju  Traungauerji, ki so prevzeli tudi  dediščino Spannheimov. Geografsko so tako pokrajino obvladovali  grofje iz Stayerja- z gradom Styraburg- Steiermark ( Štajerska).

Z nastankom  nemških  dežel/krajin  so bilo  Slovenci odrezani od južnih Slovanov. Nastale so samostojne dežele Koroška, Štajerska in Krajnska in slovensko ozemlje je bilo poslej razdeljeno, nove pokrajine-dežele pa so zbujale novo lokalno   »deželno zavest«. 

4. Razdelitev pokrajin med fevdalne veleposestnike  , Stran 157-163

Ko so Nemci  ponovno  osvojili slovensko pokrajino, je vladar razdelil te predele med številne nemške fevdalce z namenom, da bi utrdil nemško oblast nad temi pokrajinami. Ta razdelitev pa je tudi usmerila bodoči politični razvoj slovenskih dežel in seveda tudi okrepila  germanizacijo  njihovega severnega dela. Do srede 12. stoletja je bila »kronska« zemlja že skoraj v celoti oddana.

Način, kako so delili posamezne pokrajine med različno gospodo, je bistveno vplival na njihovo upravno ureditev, še bolj pa na poznejši razvoj  večjih ozemelj v rokah posameznih fevdalcev. To je osnova   za razumevanje borb za prevlado v posameznih deželah.

VOJVODINA KOROŠKA vladala je predvsem cerkvena gosposka, pod nadzorom Salzburške nadškofije.. Med posestniki pa moramo omeniti Eppsteine, ki so imeli v posesti Laboško dolino /Lavanttal, (Diözese Lavant)  in spodnjo Koroško. V 11. stoletju so prišli v deželo Spannheimi, ki so si pridobili veliko posest v Laboški dolini in ob Dravi od Velikovca do Dravograda. Del tega so poklonili Šentpavelskemu samostanu(Benediktinerstift St. Paul im Lavantthal) , ki so ga ustanovili.

Večja posestva so imeli še tudi drugi samostani. Traungauer  so imeli sprva posest  le ob Trauenškem jezeru(Traunsee) ter del ozemlja  med Muro/Mur in Rabo/Raab. Sredi 11. stoletja so podedovali  Aribonsko posest.( Pfalški Aribonci so okoli leta 1020 od cesarja Henrika II. dobila velik del Vzhodne Štajerske), leta 1122 pa še posest Eppnsteinov in tako združili velik del dežele pod svojim gospostvom.

VOJVODSTVO ŠTAJERSKA so bili trije veliki posestniki Salzburški nadškofje, ki so  imel obsežno Ptujsko gospostvo, Spannheimi okolico Maribora in Radgone z vrsto manjših posestev, Šentpavelski samostan( /Benediktinerstift St. Pauli) pa posestva ob Dravi, Remšniku in Slovenskih goricah. Vinorodniška posest  je bila močno razdrobljena, iz njih  so dovažali vino za svoje bogoslužje.

VOJVODSTVO KRANJ  tri močne cerkvene posesti oglejski patriarhat (Aquileia Patriarhat) , freisinška škofija (Freising Diözese) in briksenška škofija (Brixen Diözese). V začetku 12. stoletja se je to ozemlje razdelilo na dve močni rodbini  grofje Andeški (Die Grafen von Andechs Grofje Andeški izhajajo iz stare bavarske rodbine von Diessen)  in Bogenški grofje (die Grafen von Bogen), plemiška bavarska  rodbina, ki je bila močno prisotna tudi v slovenskem prostoru. Grad Krško so okoli leta 1189 pozidali  prav bavarski grofje Bogenski.

SLOVENSKI DEL FULRANIJE sta bila le dva poglavitna tekmeca  Oglejski patriarhi ((Aquileia Patriarhat) so imeli večino Beneške Slovenije,  in od leta 1142 naprej Goriški grofje ( Goriški grofje so nasledniki bavarskih pfalskih grofov), ki so imeli večino goriških Brd, Posočje. Andeški grofje(Die Grafen von Andechs) so imeli  Vipavo in Postojno, ki pa sta prišli  1251 v oglejske roke. Manjša posestva so imeli še različni samostani.

ISTRA  so imela stara mesta Trst, Milje,  Koper, Piran avtonomen položaj in niso bila podrejena zemljiškim gospodom. V notranjosti pa so bili lastniki oglejski patriarhi ((Aquileia Patriarhat)  ter tržaški in goriški grofje.

Največjo oviro oblastem  v deželi so pomenila cerkvena posestva, ki so imela z imunitetne  pravice.

Razdrobljenost  v majhna gospostva pa je pomenila povsem samostojnost a tudi zaprtost, tako gospodarsko, kot sodno in  odvisnost podložnikov. Obenem pa je nerazviti promet močno oviral gibljivost  skoraj vsega prebivalstva. Potovali so le peš ali na konjih po redko naseljenih pokrajinah, po gozdovih in zamočvirjenem ozemlju.

5. Notranja kolonizacija in germanizacija do 12. stoletja  163-178

Število vasi je bilo  marsikje do 15. stoletja večje  kot je  danes. Redki so kraji, ki so nastali po koncu 15. stoletju. Slovenska naselja so se do 12. stoletja le malo spremenila, veliki premik pa je nastal po 12. stoletjem zaradi prihoda številnih nemških priseljencev. Bistvo selitev ni bilo primarno nacionalno, ampak  boljši način obdelovanja zemlje (kolobarjenje s praho), ki je zahtevalo ob večjem pridelku tudi večje številko delovne sile, ki jo je bilo treba naseliti. Na drugi strani pa na tem območju večina  za poljedelstvo primerna  zemljišča še niso bila poseljena. Fevdalci so zato naseljevali svoja ozemlja  na novo s kolonisti iz bolj obljudenih območij na Nemškem. 

Naseljevanje/poseljevanje zemljišč so vodili   novi zemljiški gospodje, od vojvodov, prek grofov do  raznih škofij in samostanov .Ponekod so fevdalni gospodje  zaupali to poseljevanje celo domačim  slovenskim županom, vse z namenom, da bi dajalo gospostvo-lastništvo  svojemu lastniku čim več dohodka, kar pa se je dalo doseči le z gospodarskim napredkom in povečanjem števila prebivalcev.

Tri obdobja  fevdalne kolonizacije

1. Frankovska karolinška država in njena oblast nad Slovenci. Tudi težnja po vojaško-obrambni okrepitvi mejnega območja (že opisano)
2. Naseljevanje do višine 1000 m, manjša naselja, kjer je bilo treba najprej  iztrebiti gozd.
3. Nastajala so nova naselja v ravnini, ki pa niso več živela od poljedelstva,

 ampak od obrti in trgovine, nastali so trgi in mesta.

Kjer je bilo starega prebivalstva premalo, da bi s prirastom  v krajšem času poskrbeli za novo nastajajoča kmetije, so zemljiški gospodje  pripeljali priseljence iz sosednjih dežel, ponekod tudi slovenski živelj ali pa iz svojih starih posestev na Nemškem; zlasti s Tirolskega, okolice Salzburga in iz zgornje Bavarske.

V teh okoliščinah se je torej začelo na vsem slovenskem ozemlju, ki je bilo okrog  leta 1000 spet  trdno vključeno  v nemško državo, močno priseljevanje nemških kolonistov. Vzrok nemškega  priseljevanja je bil torej v tem, da je bilo mnogo slovenske zemlje razdeljeno med razne cerkvene in posvetne nemške zemljiške gospode. Tudi redki plemiči slovenskega rodu so do 12. stoletja izginili, se poročili in vključili v nemško gospodo.

Od 10. stoletja  se na Koroškem oblikuje značilna dvojezična poseljenost, ki ju pa ne loči jezikovna meja. Vsekakor pa je bilo slovensko prebivalstvo v deželi kot celoti  do 12. stoletja  še vedno v večini.

Na spodnjem Štajerskem  so se Nemci le  malo naseljevali, plemiči pa so bili tujci, Nemci .Večji nemški naselitveni  tok je zajel Dravsko polje, trikotnik med Dravo, Pohorjem in Halozami, ko je to ozemlje postalo last  Spannheimov ali salzburška posest. Nemški kmetje so bili precej pomešani s slovenskimi kmeti že vse od  začetka. Na področju Savinjske in Krajnske marke  se je  nemški dotok  prebivalstva pretežno omejeval  na plemstvo in manjše število  njihovih  oboroženih skupin.

Večji nemški otok s poljedelskim značajem je nastal le eden, ko so bavarski priseljenci okli leta 1000 iztrebili gozd na ravninskem delu med Kranjem in Škofjo Loko. O tem priča  v urbarjih poznejših stoletij  poseben bavarski urad škofjeloškega gospostva.

 Priseljevanju  nemškega meščanskega prebivalstva pa je imelo znaten vpliv šele v  tretjem obdobju kolonizacije, ob nastanku mest.

6. organizacija zemljiškega gospostva, dvori in kmetje stran 178-186

Veliki cerkveni in posvetni  gospodje so posamezna, povečini razdrobljena posestva Dajali v najem malim vitezom, in na ta način krepili  svojo zasebno vojsko. Velikost dvorov  je bila  tako zelo različna, od dveh do štirideset kmetij.  Pridvorni hlapci so bili dolžni  nekako tri dni na teden opravljati tlako  na dvorskem zemljišču, dvoru pa so  oddajali tudi lastne pridelke. Tako so bila zanimiva predvsem  zemljišča, ki so  bila dovolj blizu dvoru,  ker sicer pridvorni hlapci niso mogli opravljati tlake. S poseljevanjem nenaseljenih območij  pa so nastajale tudi samostojne kmetije v bolj oddaljenih delih, ki so  potem namesto tlake plačevati posebno denarno nadomestilo.

Novim  naseljencem, kolonistom so morali gospodarji dajati tudi  določene ugodnosti, tudi če so jih sami pripeljali s svojih posestev v tujini. Namesto hlapčevskih kmetij so tako nastajale večje, polsvobodne kmetije. Zemljiškemu gospodu so morali oddajati samo dajatve, del svojega pridelka. Kolonisti so prihajali iz dežel, kjer je  bilo poljedelstvo že bolj napredno,  z uvajanjem novosti pa so  pospeševali  gospodarski razvoj.

Tako so s priseljevanjem   nastajale  kmetije/vasi, ki so se tudi navzven ločevale po prebivalcih,  na Dolenjskem sta tako še danes Slovenska in Nemška vas. S  triletnim kolobarjenjem pa je postala obdelava zemlje skupinska stvar vaške skupnosti. Mesto vaškega župana je tako postalo zelo pomembno, predvsem organizacijsko. Vse bolj pa se je tako spreminjal položaju vaških (nemških) načelnikov v nemških deželah.

III. NASTANEK MEST

2. Kolonizacija od 12. do 15. stoletja 221-236

O  novi poselitvi ravninskega sveta govorimo le še izjemoma,  v splošnem je bil namreč ravninski del poseljen že do  konca 12. stoletja. Naselitveni pritok se je tako obrnil  v višje in hribovite , z gozdom pokrite kraje. Najvišja meja stalnih poselitev je bila 1000m. Naselja so nastajal ob krčenju gozda, ki pa ga je vodil zemljiški gospod. Na višinah so tako nastajale samostojne kmetije, ki so imele zemljo v enem kosu

Ozemlje med Muro in  Rabo je bilo poseljeno okrog leta 1200 pod vodstvom deželnih knezov, ozemlje med Muro in Dravo, v liniji  Radgona –  Ptuj pa pod vodstvom salzburških škofov.

Celotna spodnja Štajerska je imel  konec 15. stoletja   okoli 220.000 prebivalcev (danes 500.000)

Možnosti poljedelske kolonizacije so bile za tedanje razmere  tako izčrpane. Pričnejo nastajali  kajžarji, tista vrsta vaškega prebivalstva, ki se je delno ukvarjala s poljedelstvom, deloma pa še s čem drugim. To je bil eden  najpomembnejših  vzrokov nenadnega in razmeroma hitrega  konca kolonizacije v  15. stoletju.

Nova kolonizacijski  pa je postajala vedno večji  problem slovensko nemške narodnostne meje. Podoba slovenskih pokrajin v  12. stoletja, se je do 15. stoletja  zaradi oživljanja trgovine spreminjala, to pa je pomenilo tudi  vedno večje mešanje  prebivalstva glede na narodnostno sestavo.

Dve pomembni  spremembi:  razvoj kolonizacije  in nastanek mest ter njihov vpliv. Napolnitev  ravninskih predelov  in   kolonizacija hribovitih je  tako spremenila tok. Nemški  novi priseljenci se niso več naseljevali v nižinah, ker je bil neposeljen le še slabši, obmejni gorati prostor. Primanjkovali pa so še vedno kolonisti  v goratih  predelih , zlasti ob zgornji Dravi in Muri.

  Po 12. stoletju  je razmeroma  hitro izumrla  večina starih najmočnejših plemiških rodbin, ki so ob slovenski imela tudi posesti v južnih nemških deželah. Dotok novih kolonistov pa je v 14. stoletju zavrla tudi kuga, ki je precej razredčila prebivalstvo v Zahodni in Srednji Evropi.

    Nemški priseljenci so se tako naseljevali le še v  gorati svet, Ob krčenju gozda so nastala tudi nova nemška naselja, nastajali so jezikovni otoki, ki so pa zaradi osamljenosti postali  odrezani  od sveta.

Ob koncu 12. stoletja so nastali tako redki novi nemški otoki, kot na primer dolina Bače, Baška grapa, kjer je oglejski patriarh  najkasneje 1250 naselil nemške kmete iz  Tirolske, medtem ko je nekaj let zatem  dolino Idrijce poselil s Slovenci iz bližnje Soške doline. Vzhodno od tega nemškega jezikovnega otoka pri Bači je nastal še en nemški otok  na škofjeloškem gospostvu ob zgornji Selški Sori. Freisinški škof  je na tem ozemlju  od leta 1283 naseljeval  tirolske Nemce,  vse do  18. stoletja je bil ta otok pretežno nemški, leta 1848 pa se je selški župan pritožil nad nemškim uradnim jezikom, ker  ga on  ne razume.

   Od vseh poljedelskih nemških otokov, ki so tedaj nastali sta do danes ostala le še dva  Kočevarji in Kanalska dolina, italijansko  Val Canale. Naselitev Kočevarjev v 14. stoletju je sodlila  v takrat  običajno krčenje obmejnega gozda in naselitvijo povsem pustega območja. Leta 1330 so Ortenburški  grofje  naselitev Kočevskih gozdov  pospeševali z dovajanjem priseljencev s svojih posestev na  zgornjem Koroškem. Nove koloniste so priseljevali  še  celotno 14. stoletje, nato pa se je doseljevanje nadaljevalo  s prebivalstvom  iz soseščine.

Šele v 15. stoletju je nastal nemški poljedelski otok  v vzhodnem delu Kanalske doline, kraj Trbiž-Tarvisio, Fužine-Fusine,(danes Südtirol) v zvezi s krčenjem  tamkajšnjega gozda.

Doseljevanja  poljedelskega prebivalstva  pa se precej spremenilo z  nastankom mest, z naseljevanjem tujih obrtnikov in trgovcev. V manjši meri so se na primer v Ljubljano v 15. stoletju  naseljevali tudi Italijani. V prvi vrsti pa so bili priseljeni  doma iz nemških dežel. Tako je imela celo Gorica, ki leži ob slovensko-furlanski meji v 14. stoletju toliko nemški značaj, kot nikoli več. Slovenci so predstavljali večino prebivalstva, Nemci pa so predstavljali  najvišji in najpremožnejši meščanski sloj in avstrijsko/nemško oblast v takratnem času. Tuje meščanstvo se je naseljevalo  v najpomembnejša mesta. Pri trgih je bilo drugače samo tedaj, če so bila povezana  z gospodarsko panogo. Fužinarstvo je seveda krepilo nemški dotok in odvisnost

Obe stvari, tako  kolonizacija in vpliv mest sta ustvarjala nove okoliščine, tako so bila področja zaradi pretežno nemškega ali slovenskega življa tudi jezikovno opredeljena.

Nekateri nemški zgodovinarji so  v obdobju med obema vojnama poskušali dokazati, da se je nova meja oblikovala že v 13. stoletju in da je bil že takrat ves severni del slovenskega ozemlja ponemčen. Pri tem so se sklicevali  na   nemška krstna imena, ki so res še marsikje prevladovala. Ampak osebna imena niso dokaz za jezikovno pripadnost, saj so nemška imena nosili tudi  Slovenci. Priimki so se namreč pri kmečkem prebivalstvu  izoblikovali šele  v 14.  in 15. stoletju.

Pomembnejša so imena krajev, saj so na primer nemška krajevna imena »Windisch« pomenila slovensko poselitev. V obdobju  srednjeveške kolonizacije  se je »slovensko ozemlje« skrčilo za okoli  36.000 km2.

Furlanija je zaradi živahne trgovine v 14. stoletju bila še mešano slovensko-italijanska, v začetku 18. stoletja pa razen Rezije, ki je še danes slovenski okot, v celoti romanizirano. Posest goriških grofov  po letu 1500 postane last Habsburžanov. Mesto Gorica je bilo izjema , saj so v njem živeli skupaj tako Slovenci, Nemci, Italijani in Furlani.

Salzburški nadškofje so med 12 in 13. stoletjem  priključili deželi Kranjski še Belo Krajino, poselili malo naseljeno območje  med Savo in Sotlo, in tudi med Dravo in Muro, tako da so prejšnjo mejno črto  Radgona – Ptuj, na vzhod do črte Ljutomer- Ormož. Tudi to novo posest so na novo poselili. Očitno pa je zmanjkalo nemškega  prebivalstva za novo poselitev, tako da so na vzhodno črto Ljutomer- Ormož  naselili  jezikovno sorodne Slavonce. Nemci so po govorici mislili celo da so Slovenci, sj niso ločili niti pomena obeh besed.

Slovensko Hrvaško mejo je v celoti  določala meja med  ogrsko in nemško državo. Bolj zamotan pa je  nastanek nove meje med nemškim in slovenskim ozemljem, ki je presekalo kar skozi dve zgodovinski pokrajini Koroško in Štajersko in ju je z državno mejo v celoti razdelil. Pri podrobnem določanju meje so se tako večinoma opredelili po  krajevni meji med zemljiško in cerkveno posestjo. Najlažje je bilo določati mejo po naravnih  pregradah- hribovje in   rekah, ampak ponekod so bila mesta/kraji   na obeh straneh.