Rodila sem se leta 1906 v Apačah in tam sem obiskovala osnovno šolo v samostanu. Nekatera dekleta,
med njimi tudi mene, so nune še dodatno učile, da smo uspešno opravile zasebni izpit v glavnem
domu šolskih sester v Eggenbergu pri Gradcu. Oče me je tako prijavil kot prodajalko v naši lastni
trgovini z usnjem, kar je bilo za tiste čase nekaj posebnega. Moj oče je vodil tudi usnjarno, izdeloval je
usnje in podplate iz živalskih kož, ki so mu jih kmetje prinesli v strojenje. Kmetje so mu dobavljali tudi
hrastovo lubje in ostale dodatke, ki so bili potrebni pri strojenju. Del strojenih kož so kmetje vzeli
nazaj, ker so iz njih dali izdelati čevlje za svojo družino in tudi za hlapce, za kar je pri hiši poskrbel
čevljar. Kmetje iz celotne Apaške doline vse do Slovenskih goric so prinesli v našo usnjarno svoje
živalske kože. Vsako leto smo tako strojili okoli 1000 kož. Moj oče je kože, ki jih kmetje niso
potrebovali, predelal v surovo usnje in jih je večinoma prodajal Judom za izdelavo modnih dodatkov.
Iz tega usnja so izdelovali predvsem torbe, avto sedeže in drugo galanterijo.
Življenje v novi državi SHS nam sprva ni prineslo večjih sprememb. Šole, cerkve in uradi so pri nas
ostali pretežno nemški. Šole so nato počasi spreminjali v dvojezične. Starejši ljudje pa se tudi v novih
razmerah niso naučili niti besede slovensko. Vendar so se slovenski učitelji vse bolj trudili, da bi
učence spravili v slovenske razrede, in potrebna je bila vztrajnost nemških staršev, da so svoje otroke
obdržali v nemškem razredu. V višjih razredih je bil pouk samo še v slovenščini. Takšna sprememba je
bila za nas še posebej težka, saj nismo znali pravilno izgovarjat slovenskih črk. Še toliko bolj so bili

otroci veseli ko so imeli od aprilu 1941 spet le nemški pouk. Gospodarsko nam v času Jugoslavije ni
bilo slabo. V primerjavi z Avstrijo nismo imeli inflacije in ni bilo političnih nemirov.
Poleg naše trgovine so bili v Apačah še številna drugi obrtniki. Tako smo imeli trgovino Kolleritsch,
ki jo je kasneje prevzel Krempl, ta pa je potem dal trgovino v najem Löschniggu, ker sam ni hotel
ostati v Jugoslaviji, in se je preselil v avstrijsko Radgono/Radkersburg. Kasneje je trgovino prodal
Kossiju, od katerega smo potem to trgovino prevzeli mi.
V Apačah so bile štiri gostilne: pri »Fürstu« so se vsak teden srečevali župnik, ravnatelj, župan,
zdravnik, trgovci in obrtniki. Tam so razpravljali o novicah ter političnih in gospodarskih razmerah.
Potem so bile še gostilne Kern, gostilna Wresnig (pozneje Hödl) in gostilna Bauer. Ko se je družina
Bauer preselila v Avstrijo, je gostilno kupil neki Küčan iz Prekmurja. Tako so se v Avstrijo postopoma
preselilo tudi cele družine s kmetij. Večinoma so jih zamenjali Slovenci iz Prekmurja. Tudi z njimi
smo imeli res dobre odnose. Kern in Wresnig sta bila mesarja. Mizarstvo Ertl pa je bilo že malo izven
kraja.
Tudi v drugih vaseh so bila majhna obrtna podjetja, tako je družina Hötzl vodila pekarno in mlin.
Spomnim se, kako je pek Hötzl s konjsko vprego dovažal gostilničarjem in trgovcem po vsej dolini
predvsem žemlje, ker kruh so kmetje pekli še sami. Za spremembo, ob posebnih priložnostih, pa so
jedli že tudi pekov kruh.
Po vaseh so bili tudi mlini, ki so pozimi stiskali tudi olje iz bučnih semen. To so bili mlini Krobath,
Wisik in Fasching, v Apačah je bil to Bauerjev mlin, v Segovcih pa Kröllov mlin. Vsi so bili ob
odcepu Mure- danes Mlinski potok, takrat Mühlbach, ki se je odcepil od Mure pri Obermurecku in se
ponovno zlil nazaj v Muro v Segovcih . V Lutvercih pa je bil zelo dolgo na Muri ladijski mlin, vse do
tridesetih let 20. stoletja.
Mandlovi so imel veliko kovačnico. Njihov sin je svojo prvo mašo obhajal 26. julija 1914. Spomnim
se, da sem bila kot dekle tam v beli obleki. Datuma pa se dobro spomnim, ker sta morala dva prisotna
gospoda, sicer oficirja, zaradi izbruha vojne takoj v vojno.
Markowitsch je imel ključavničarsko delavnico, ki je bila povezana s trgovino s kolesi in šivalnimi
stroji. Tudi družin Wagner, Zelzer, kasneje Grafoner, se spomnim. Imeli smo tudi dva krojača, Orniga
in Talmeierja, pa tudi sedlarja Maier in dva pleskarja ter kamnoseškega mojstra (Tschrpnja), sodarja in
nekaj šivilj, ki so tako kot čevljarji in krojači veliko delali kot »štera/Stör« (po naročilu na domu
stranke delati) . V Kernovi hiši pa sta bila še klepar in frizer.
V Apača je vedno prihajal tudi okrajni zdravnik. to je bil sprva dr Semlitsch, ki jev prvi svetovni
vojni padel na fronti, , nasledil ga je dr. Mathey, in nazadnje smo imeli še zdravnika, dr. Hötzla.
To lepo, tiho in mirno življenje se je nenadoma končalo leta 1945. Tako kot mnoge druge so tudi
mojega moža maja ugrabili partizani in od takrat je pogrešan. Nikoli ne bom pozabila 4. julija ob zori,
ko sta v našem stanovanju vstopila dva moška. Tovornjaki so že čakali in mene so z mamo in mojimi
otroki ter številnimi drugimi odpeljali v taborišče Sternthal. Moje tri otroke so lahko sorodniki po 8
tednih odpeljali nazaj domov, z mamo sva morali v taborišču Sterntal ostati do 10. septembra. Že
pozimi smo vedno slišali, da je treba vse Nemce v Apaški dolini izseliti. Tako sem že vnaprej
pripravila najpomembnejše papirje in stvari, ki sem jih nato 13. januarja 1946 lahko vzela s seboj, ko so
nas izselili. V živinskih vagonih so nas peljali po železnici najprej v Gornjo Radgono, potem pa preko
Ljutomera na Hrvaško in dalje preko Madžarske na Dunaj. Dunajčani, ki so pogosto poleti
dopustovali v Apačah, so izvedeli za ta naš živinski transport. Imeli smo srečo, da so nas odpeljali iz
vlaka in nam ponudili začasno namestitev. Tako nam ni bilo treba doživeti bolečega povratnega
transporta preko Madžarske, ko so zaradi hudega mraza in dolgotrajnega čakanja v živinskih vagonih

številni izgubiti življenje. Nam je uspelo po ovinkih priti nazaj do Gradcu in potem še do Straßa, kjer
smo našli svoj novi dom.«
Zadnji apaški zdravnik dr. Hötzla nam bo vsem iz Apaškega polja ostal v trajnem spominu. Znan je
bila po svoji prijaznost, in dobroti zlasti do revnih. Ni bilo nič nenavadno, da je ob obisku bolnika tam
pustil lastno brisačo in milo, ko je videl, da te stvari manjkajo. Čeprav je v začetku leta 1945 živel že v
Avstriji, so ga maja 1945 zvabili nazaj v Apače. Od partizanov je namreč prejel sporočilo, da ga
domačini nujno potrebuje in da se mu ne bo nič zgodilo. Nato so ga partizani ugrabili in umorili.