Apače se prvič omenjajo v začetku 13. stoletja, kot posest benediktinskega samostana v Šent Pavlu v Labotski dolini/Lavamund Tal/ na avstrijskem Koroškem. V tem času se je pričela tudi nemška kolonizacija območja.

Določitev  Mure, kot mejne črte po razpadu Avstro-Ogrske monarhije kraljevini Jugoslaviji, je pomenilo za večinsko nemško prebivalstvo Apaške doline veliko spremembo, na katero so se sprva le težko privadili. Z Apaško dolino je Jugoslavija  dobila okoli 4000 prebivalcev, rodovitna polja in številne mline na Muri. Novembra 1920 je bilo za apaške Nemce še upanje, da bodo pristali v novi državi Avstriji, ker bi naj zamenjali to z drugimi mejnimi območji. Aprila 1921 pa je bilo objavljeno v časopisu, da se morajo nemški kmetje preseliti čez Muro, če želijo živeti  v svoji nemški miselnosti.

Kljub slovenski šoli v kraljevini Jugoslaviji je okoli 3000 domačinov  ohranilo nemščino, kot svoj pogovorni jezik. Večina jih je s priključitvijo Avstrije nemškemu rajhu pričakovala boljše oz. stare čase. Čas nacistične okupacije je že po nekaj tednih pomenil deportacije za številne slovenske sosede. A tudi Nemcem na Apaškem polju se ni dobro pisalo. Nekaj so jih partizani odpeljali že med vojno, nekaj so jih brez sodbe pobili že sredi maja 1945, sledile so deportacije v komunistično taborišče Strnišče/Sterntahl (Kidričevo). Ko je kazalo, da je bilo konec leta 1945 najhujše za apaške Nemce že mimo,  da bodo lahko živeli naprej  v svoji izolirani skupnosti, se je zgodila nesrečna nedelja, 13. januarja 1946.

Med nedeljsko mašo  v tamkajšnji župnijski cerkvi so jih zmotili pripadniki komunistične politične policije (KNOJ, OZNA, UDBA), ki so v maniri medvojne preizkušene gestapovske metode zmotili verujoče pri maši  in jim jasno povedali, da imajo časa 10 minut, s seboj pa lahko vzamejo le najnujnejše- največ 10kg.  Na vojaške kamione so natrpali 2181  domačinov iz 26 vasi,  med njimi  je bila vsaj tretjino otrok, najstarejši pa je imel 101. leto. V Gornji Radgoni so jih že čakali živinski železniški vagoni in v januarskem mrazu je 84. polnih živinskih vagonov pričelo svojo odisejado  po železnici preko Madžarske  najprej na Dunaj. Avstrija pa apaške Nemce ni hotela prevzeti, ker so jih obravnavali  kot komunistične pregnance. Obljubljena nova domovina Avstrija je tako ostala zanje kot izgon iz raja. Sledila je vrnitev v živinskih vagonih  nazaj do madžarsko jugoslovanske meje, kjer so  v hudem mrazu čakali cele tri tedne. V tem času jih je zaradi lakote in ozeblin umrlo 77.

Po treh tednih so jih jugoslovanske oblasti spet prevzele in jih potem mimo domov v Apačah odpeljali po Sloveniji do Jesenic, kjer so jih predali  Avstrijcem. Zanimivo je, da je bila selitev apaških Nemcev  v vseh potankostih  podobna selitvam Slovencev, ki so jih  med vojno izvajali nacisti. Torej kot neko maščevanje.  V Avstriji so se številni naselili pri sorodnikih in znancih ter več kot desetletje čakali kot drugorazredni državljani na pridobitev novega državljanstva, čeprav so se narodnostno imeli za nemško govoreče.

Izpraznjeni domovi niso dolgo ostali prazni. Vanje so preselili koloniste, ki so naenkrat postali lastniki kmetij oz. odvzete zemlje veleposestnikom.

Dejanja nove komunistične oblasti v Apaški dolini po končani drugi svetovni vojni  so čista kopija  nacističnega terorja med vojno. »Krivi so da so Slovenci« so novi oblastniki  spremenili »Krivi so da so Nemci«.  Preizkušeno  nacistično vojno taktiko so torej dobesedno kopirali in ohranjena je zbadljivka, da je bilo potrebno paziti le pri podpisu, da niso prepisali SS-Standardenfuhrer in so spremenili v Major OZNE…