Spoštovani predsednik, dragi prijatelj,
Spoštovani predstavniki nemško govoreče skupnosti v Sloveniji,

Letos je to naše tretje srečanje – po spomladanskem v predsedniški palači in konec poletja na sedežu vaše Zveze društev, kar je bil sploh prvi obisk predsednika republike pri vas. Vedno je šlo za zelo odkrite pogovore. Nemško govoreči državljani Slovenije ste dediči nekdaj na Slovenskem močno prisotne skupnosti. Občutim, da se pogosto počutite odrinjene in ne dovolj priznane.

Spoštovani,
Naša zgodovina je tesno prepletena s tem, kar so vanjo prispevali pripadniki nemško govoreče skupnosti. Pomembni so bili za naš gospodarski, kulturni in sploh vsestranski družbeni razvoj. Žal je dvajseto stoletje slovenskim deželam prineslo veliko gorja, ki se ga pogosto povezuje tudi z nemštvom, z okupacijo, raznarodovanjem, vojno. Vendar pa – tudi Slovenci nismo znali vedno ustrezno razločevati med tistimi, ki so aktivno raznarodovali slovenstvo ali celo zagrešili vojne zločine in tistimi, ki so po rojstvu in identiteti pripadali nemškemu narodu in od nekdaj živeli med nami in z nami.

Med vojno in po njej je bilo storjeno veliko hudega. Dodatne krivice je prinesel socialistični sistem s povojno nacionalizacijo, ki je bila krivična do vseh, ki jim je bilo odvzeto premoženje, a je v znatnem delu prizadela ravno pripadnike nemško govoreče skupnosti pri nas. Slovenija se je pred dobrimi tremi desetletji odločila za veliko spremembo – za spremembo družbene ureditve in spremembo mednarodnega položaja. Postala je samostojna država in odtlej o svojem razvoju odloča sama. Z demokratizacijo in novo ustavo pa smo se v Sloveniji zavezali k spoštovanju vseh naših ljudi.

Eden prvih zakonov, ki ga je sprejela po svojem nastanku, je bil zakon o denacionalizaciji. Denacionalizacija je (čeprav še ne čisto povsem zaključena) takoj prispevala k pomembni odpravi krivic. V naši državi ima vsakdo pravico, da svobodno izraža pripadnost k svojemu narodu ali narodni skupnosti, da goji in izraža svojo kulturo in uporablja svoj jezik in pisavo. In čeprav nemško govoreči državljani RS za razliko od madžarske in italijanske manjšine niso poimensko omenjeni v naši ustavi, tudi zanje velja zaščita njihove jezikovne in kulturne identitete.

Veseli me, da smo v zadnjih letih zagotovili tudi znaten dvig finančne podpore za delovanje društev in združenj pripadnikov te skupnosti. Vzpostavljena je bila Dialoška skupina, kot doslej edina institucionalna oblika rednega dialoga. Ta dialog ni vedno lahek, a velja po mojem globokem prepričanju k njemu pristopiti bolj konstruktivno. Veliko si obetam od študije zgodovinarjev iz Slovenije in Avstrije, ki bo osvetlila naše sobivanje v zadnjem tisočletju in pomagala razbliniti marsikatere predsodke. Predvsem pa nam bo pomagala razumeti veliko soodvisnost in prepletenost naših kultur.

Gospe in gospodje, spoštovani predsednik,
Globoko sem prepričan, da je možno v okviru obstoječe ustavne ureditve storiti še marsikaj za izboljšanje položaja nemško govorečih. Po svojih močeh sem si za to prizadeval, a veliko še ostaja neizpolnjenega. Veliko več lahko naredimo – in smo dolžni narediti – tudi za zavedanje o njihovem prispevku za naš gospodarski in kulturni razvoj.

Različnost nas ne ogroža. Dovolj smo lahko samozavestni, da se zavedamo, da nas različne družbene manjšine med nami bogatijo.