1.2. Nemško priseljevanje
Pred vami je slovenski prevod nemškega povzetka obsežne knjige
Dr. Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, druga predelana izdaja,
Pripomba v nemščini: Ko avtor govori o slovenskem kulturnem prostoru misli tudi na geografske dele, ki so danes del avstrijske Koroške (slovenska manjšina), dele Italije od avstrijske meje vse do Trsta, torej kulturni prostor slovenskega življa, ne glede na uradne državne meje.
Ko so si Franki v 8. stoletju podredili današnjo slovensko pokrajino, je bila ta v primerjavi z nemškimi frankovskimi deželami razmeroma zelo redko poseljena. Pod frankovsko nadvlado se je sicer začelo živahnejše naseljevanje v dotlej puste predele, toda madžarski napadi so s svojim pustošenjem velik del teh uspehov izničili. Pravi čas poselitve nemškega prebivalstva na današnjem slovenske zemlje sega tako šele v obdobje, ki se začne z novo, drugo, nemško osvojitvijo slovenskih dežel, torej po madžarskem porazu v bitki pri Augsburgu 10.avgusta 955, ko je nemški kralj Otto I dokončno premagal madžarsko vojsko in se je umaknila na ozemlje današnje Madžarske.
1.Vnovična nemška osvojitev slovenskega ozemlja v boju z Madžari, str. 136-141
Mnogo pomembnejši pa je bil razplet bitke z Madžari za Slovence. Karantanija, ki je bila v prvi polovici 10. stoletja med vsemi pokrajinami nemške frankovske države najbližje Madžarom, je bila tako v še večji nevarnosti, zato je ostala še naprej povezana z bavarsko vojvodino, na katero se je oprla že pred letom 900. V prvi polovici 10. stoletja je namreč nemška država skoraj v celoti razpadla na plemenske vojvodine, ki so bile domala povsem samostojne. Šele proti koncu tega stoletja jih je spretni kralj Otto I znova povezal v trdnejšo celoto. Poglavitna naloga Bavarske in Karantanije je bila tako v prvi polovici 10. stoletja zaradi geografske lege, obramba pred Madžari.
Otto I. , Veliki, (vzhodnofrankovski kralj, prvi cesar Svetega rimskega cesarstva, * 23. november 912, † 7. maj 973,) je v bitki pri Augsburgu, 10.avgusta 955 popolnoma uničil madžarsko vojsko. S tem je za vselej storil konec pohodom Madžarov, zato jim ni ostalo nič drugega,kot da so opustili nomadsko življenje in se za stalno naselili v Panoniji. Zmaga pri Augsburgu pa je pomenila ponovno, drugo nemško osvojitev slovenskih pokrajin.
Osvajanje v 10. stoletju pa ni bilo tako učinkovito in hitro, kot je bilo to v času Karel Veliki v vojni proti Obrom. Že okrog leta 973 je tako nemška vojska ponovno zasedla Graško dolino, ozemlje med Mariborom in Ptujem, Celjsko kotlino , Dolenjsko. Deželo Panonije, kjer so živeli Madžari, pa sploh niso napadli.
Srednjeveška državna meja med nemško in ogrsko državo ni bila natančno določena črta, temveč pas, širok po več kilometrov, ki je bil le redko naseljen. Meja je tako povečini potekala po gozdovih in močvirjih, ki so bili naravna prepreka.
Za nadaljnji razvoj Slovencev, kot posebnega slovanskega ljudstva pa je izredno pomemben tisti del nove nemške države, ki je ločil Slovence (alpske Slovane) od Hrvatov. Ta naravna meja (z Madžari) je namreč pomenila spremembe v razvoju, ki je razdelil južne Slovane v dva različna naroda: slovenskega in hrvaškega. Skoraj v vsem svojem obdobju je prav ta meja, ki so jo ustvarili Nemci delila oba naroda.
Upravna razdelitev slovenskega ozemlja se je po ponovni nemški osvojitvi precej razlikovala. Medtem ko je frankovska vojska za časa Karla Velikega osvajale to ozemlje v hitrih in močnih sunkih, je bilo sedaj v drugem valu osvajanja, drugače. Sledila je smiselna delitev in upravna ureditev, nastanek zemljiških gospostev in fevdalnih rodbin, ki so ostale vse do razpada habsburške monarhije, leta 1918.
Nemški osvajalci so se po bitki pri Augsburgu vestno pobrigali za obrambo in utrditev Karantanije, njihova naloga pa je bila združitev Bavarske in Karantanije. Toda leta 976 se je bavarski cesar odločil in ločil Bavarsko od Karantanije in nastala je vojvodina Koroška, kot mejna dežela med Bavarsko in Italijo. Na severu Karantanije; ob Donavi, pa je nastala vzhodna krajina- Ostarrichi. Na jugu takratne dežele Koroške pa se leta 1002 od Koroške ocepila dežela Krajska in nastane je nova mejna krajina Carniola – dežela Krajnska, ki je leta 1364 postala samostojno, neodvisno vojvodstvo – Herzogtum Krain.
V času Karantaniji je bil položaj bistveno drugačen, ljudstvo je bilo slovensko, plemstvo pa se je oblikovalo na frankovskih, tujih temeljih. Le redki domačini so se povzpeli med pravo plemstvo, podrejeno bavarskemu vojvodstvu.
Plemstvo na Slovenskem je je imelo že od začetka kolonizacijski značaj, saj je bilo sestavljeno iz prišlekov iz različnih nemških pokrajin. Ta položaj se je do 12. stoletja le še okrepil. Takrat je namreč krona razdelila vse svoje ozemlje med cerkvene in posvetne velikaše, nove nemške plemiške rodbine.
Okrog leta 1055 postanejo vladarji na tem območju Traungauerji, ki so prevzeli tudi dediščino Spannheimov. Geografsko so tako pokrajino obvladovali grofje iz Stayerja- z gradom Styraburg- Steiermark ( Štajerska).
Z nastankom nemških dežel/krajin so bilo Slovenci odrezani od južnih Slovanov. Nastale so samostojne dežele Koroška, Štajerska in Krajnska in slovensko ozemlje je bilo poslej razdeljeno, nove pokrajine-dežele pa so zbujale novo lokalno »deželno zavest«.
Ko so Nemci ponovno osvojili slovensko pokrajino, je vladar razdelil te predele med številne nemške fevdalce z namenom, da bi utrdil nemško oblast nad temi pokrajinami. Ta razdelitev pa je tudi usmerila bodoči politični razvoj slovenskih dežel in seveda tudi okrepila germanizacijo njihovega severnega dela. Do srede 12. stoletja je bila »kronska« zemlja že skoraj v celoti oddana.
Način, kako so delili posamezne pokrajine med različno gospodo, je bistveno vplival na njihovo upravno ureditev, še bolj pa na poznejši razvoj večjih ozemelj v rokah posameznih fevdalcev. To je osnova za razumevanje borb za prevlado v posameznih deželah.
VOJVODINA KOROŠKA vladala je predvsem cerkvena gosposka, pod nadzorom Salzburške nadškofije.. Med posestniki pa moramo omeniti Eppsteine, ki so imeli v posesti Laboško dolino /Lavanttal, (Diözese Lavant) in spodnjo Koroško. V 11. stoletju so prišli v deželo Spannheimi, ki so si pridobili veliko posest v Laboški dolini in ob Dravi od Velikovca do Dravograda. Del tega so poklonili Šentpavelskemu samostanu(Benediktinerstift St. Paul im Lavantthal) , ki so ga ustanovili.
Večja posestva so imeli še tudi drugi samostani. Traungauer so imeli sprva posest le ob Trauenškem jezeru(Traunsee) ter del ozemlja med Muro/Mur in Rabo/Raab. Sredi 11. stoletja so podedovali Aribonsko posest.( Pfalški Aribonci so okoli leta 1020 od cesarja Henrika II. dobila velik del Vzhodne Štajerske), leta 1122 pa še posest Eppnsteinov in tako združili velik del dežele pod svojim gospostvom.
VOJVODSTVO ŠTAJERSKA so bili trije veliki posestniki Salzburški nadškofje, ki so imel obsežno Ptujsko gospostvo, Spannheimi okolico Maribora in Radgone z vrsto manjših posestev, Šentpavelski samostan( /Benediktinerstift St. Pauli) pa posestva ob Dravi, Remšniku in Slovenskih goricah. Vinorodniška posest je bila močno razdrobljena, iz njih so dovažali vino za svoje bogoslužje.
VOJVODSTVO KRANJ tri močne cerkvene posesti oglejski patriarhat (Aquileia Patriarhat) , freisinška škofija (Freising Diözese) in briksenška škofija (Brixen Diözese). V začetku 12. stoletja se je to ozemlje razdelilo na dve močni rodbini grofje Andeški (Die Grafen von Andechs Grofje Andeški izhajajo iz stare bavarske rodbine von Diessen) in Bogenški grofje (die Grafen von Bogen), plemiška bavarska rodbina, ki je bila močno prisotna tudi v slovenskem prostoru. Grad Krško so okoli leta 1189 pozidali prav bavarski grofje Bogenski.
SLOVENSKI DEL FULRANIJE sta bila le dva poglavitna tekmeca Oglejski patriarhi ((Aquileia Patriarhat) so imeli večino Beneške Slovenije, in od leta 1142 naprej Goriški grofje ( Goriški grofje so nasledniki bavarskih pfalskih grofov), ki so imeli večino goriških Brd, Posočje. Andeški grofje(Die Grafen von Andechs) so imeli Vipavo in Postojno, ki pa sta prišli 1251 v oglejske roke. Manjša posestva so imeli še različni samostani.
ISTRA so imela stara mesta Trst, Milje, Koper, Piran avtonomen položaj in niso bila podrejena zemljiškim gospodom. V notranjosti pa so bili lastniki oglejski patriarhi ((Aquileia Patriarhat) ter tržaški in goriški grofje.
Največjo oviro oblastem v deželi so pomenila cerkvena posestva, ki so imela z imunitetne pravice.
Razdrobljenost v majhna gospostva pa je pomenila povsem samostojnost a tudi zaprtost, tako gospodarsko, kot sodno in odvisnost podložnikov. Obenem pa je nerazviti promet močno oviral gibljivost skoraj vsega prebivalstva. Potovali so le peš ali na konjih po redko naseljenih pokrajinah, po gozdovih in zamočvirjenem ozemlju.
Število vasi je bilo marsikje do 15. stoletja večje kot je danes. Redki so kraji, ki so nastali po koncu 15. stoletju. Slovenska naselja so se do 12. stoletja le malo spremenila, veliki premik pa je nastal po 12. stoletjem zaradi prihoda številnih nemških priseljencev. Bistvo selitev ni bilo primarno nacionalno, ampak boljši način obdelovanja zemlje (kolobarjenje s praho), ki je zahtevalo ob večjem pridelku tudi večje številko delovne sile, ki jo je bilo treba naseliti. Na drugi strani pa na tem območju večina za poljedelstvo primerna zemljišča še niso bila poseljena. Fevdalci so zato naseljevali svoja ozemlja na novo s kolonisti iz bolj obljudenih območij na Nemškem.
Naseljevanje/poseljevanje zemljišč so vodili novi zemljiški gospodje, od vojvodov, prek grofov do raznih škofij in samostanov .Ponekod so fevdalni gospodje zaupali to poseljevanje celo domačim slovenskim županom, vse z namenom, da bi dajalo gospostvo-lastništvo svojemu lastniku čim več dohodka, kar pa se je dalo doseči le z gospodarskim napredkom in povečanjem števila prebivalcev.
Tri obdobja fevdalne kolonizacije
ampak od obrti in trgovine, nastali so trgi in mesta.
Kjer je bilo starega prebivalstva premalo, da bi s prirastom v krajšem času poskrbeli za novo nastajajoča kmetije, so zemljiški gospodje pripeljali priseljence iz sosednjih dežel, ponekod tudi slovenski živelj ali pa iz svojih starih posestev na Nemškem; zlasti s Tirolskega, okolice Salzburga in iz zgornje Bavarske.
V teh okoliščinah se je torej začelo na vsem slovenskem ozemlju, ki je bilo okrog leta 1000 spet trdno vključeno v nemško državo, močno priseljevanje nemških kolonistov. Vzrok nemškega priseljevanja je bil torej v tem, da je bilo mnogo slovenske zemlje razdeljeno med razne cerkvene in posvetne nemške zemljiške gospode. Tudi redki plemiči slovenskega rodu so do 12. stoletja izginili, se poročili in vključili v nemško gospodo.
Od 10. stoletja se na Koroškem oblikuje značilna dvojezična poseljenost, ki ju pa ne loči jezikovna meja. Vsekakor pa je bilo slovensko prebivalstvo v deželi kot celoti do 12. stoletja še vedno v večini.
Na spodnjem Štajerskem so se Nemci le malo naseljevali, plemiči pa so bili tujci, Nemci .Večji nemški naselitveni tok je zajel Dravsko polje, trikotnik med Dravo, Pohorjem in Halozami, ko je to ozemlje postalo last Spannheimov ali salzburška posest. Nemški kmetje so bili precej pomešani s slovenskimi kmeti že vse od začetka. Na področju Savinjske in Krajnske marke se je nemški dotok prebivalstva pretežno omejeval na plemstvo in manjše število njihovih oboroženih skupin.
Večji nemški otok s poljedelskim značajem je nastal le eden, ko so bavarski priseljenci okli leta 1000 iztrebili gozd na ravninskem delu med Kranjem in Škofjo Loko. O tem priča v urbarjih poznejših stoletij poseben bavarski urad škofjeloškega gospostva.
Priseljevanju nemškega meščanskega prebivalstva pa je imelo znaten vpliv šele v tretjem obdobju kolonizacije, ob nastanku mest.
Veliki cerkveni in posvetni gospodje so posamezna, povečini razdrobljena posestva Dajali v najem malim vitezom, in na ta način krepili svojo zasebno vojsko. Velikost dvorov je bila tako zelo različna, od dveh do štirideset kmetij. Pridvorni hlapci so bili dolžni nekako tri dni na teden opravljati tlako na dvorskem zemljišču, dvoru pa so oddajali tudi lastne pridelke. Tako so bila zanimiva predvsem zemljišča, ki so bila dovolj blizu dvoru, ker sicer pridvorni hlapci niso mogli opravljati tlake. S poseljevanjem nenaseljenih območij pa so nastajale tudi samostojne kmetije v bolj oddaljenih delih, ki so potem namesto tlake plačevati posebno denarno nadomestilo.
Novim naseljencem, kolonistom so morali gospodarji dajati tudi določene ugodnosti, tudi če so jih sami pripeljali s svojih posestev v tujini. Namesto hlapčevskih kmetij so tako nastajale večje, polsvobodne kmetije. Zemljiškemu gospodu so morali oddajati samo dajatve, del svojega pridelka. Kolonisti so prihajali iz dežel, kjer je bilo poljedelstvo že bolj napredno, z uvajanjem novosti pa so pospeševali gospodarski razvoj.
Tako so s priseljevanjem nastajale kmetije/vasi, ki so se tudi navzven ločevale po prebivalcih, na Dolenjskem sta tako še danes Slovenska in Nemška vas. S triletnim kolobarjenjem pa je postala obdelava zemlje skupinska stvar vaške skupnosti. Mesto vaškega župana je tako postalo zelo pomembno, predvsem organizacijsko. Vse bolj pa se je tako spreminjal položaju vaških (nemških) načelnikov v nemških deželah.
III. NASTANEK MEST
O novi poselitvi ravninskega sveta govorimo le še izjemoma, v splošnem je bil namreč ravninski del poseljen že do konca 12. stoletja. Naselitveni pritok se je tako obrnil v višje in hribovite , z gozdom pokrite kraje. Najvišja meja stalnih poselitev je bila 1000m. Naselja so nastajal ob krčenju gozda, ki pa ga je vodil zemljiški gospod. Na višinah so tako nastajale samostojne kmetije, ki so imele zemljo v enem kosu
Ozemlje med Muro in Rabo je bilo poseljeno okrog leta 1200 pod vodstvom deželnih knezov, ozemlje med Muro in Dravo, v liniji Radgona – Ptuj pa pod vodstvom salzburških škofov.
Celotna spodnja Štajerska je imel konec 15. stoletja okoli 220.000 prebivalcev (danes 500.000)
Možnosti poljedelske kolonizacije so bile za tedanje razmere tako izčrpane. Pričnejo nastajali kajžarji, tista vrsta vaškega prebivalstva, ki se je delno ukvarjala s poljedelstvom, deloma pa še s čem drugim. To je bil eden najpomembnejših vzrokov nenadnega in razmeroma hitrega konca kolonizacije v 15. stoletju.
Nova kolonizacijski pa je postajala vedno večji problem slovensko nemške narodnostne meje. Podoba slovenskih pokrajin v 12. stoletja, se je do 15. stoletja zaradi oživljanja trgovine spreminjala, to pa je pomenilo tudi vedno večje mešanje prebivalstva glede na narodnostno sestavo.
Dve pomembni spremembi: razvoj kolonizacije in nastanek mest ter njihov vpliv. Napolnitev ravninskih predelov in kolonizacija hribovitih je tako spremenila tok. Nemški novi priseljenci se niso več naseljevali v nižinah, ker je bil neposeljen le še slabši, obmejni gorati prostor. Primanjkovali pa so še vedno kolonisti v goratih predelih , zlasti ob zgornji Dravi in Muri.
Po 12. stoletju je razmeroma hitro izumrla večina starih najmočnejših plemiških rodbin, ki so ob slovenski imela tudi posesti v južnih nemških deželah. Dotok novih kolonistov pa je v 14. stoletju zavrla tudi kuga, ki je precej razredčila prebivalstvo v Zahodni in Srednji Evropi.
Nemški priseljenci so se tako naseljevali le še v gorati svet, Ob krčenju gozda so nastala tudi nova nemška naselja, nastajali so jezikovni otoki, ki so pa zaradi osamljenosti postali odrezani od sveta.
Ob koncu 12. stoletja so nastali tako redki novi nemški otoki, kot na primer dolina Bače, Baška grapa, kjer je oglejski patriarh najkasneje 1250 naselil nemške kmete iz Tirolske, medtem ko je nekaj let zatem dolino Idrijce poselil s Slovenci iz bližnje Soške doline. Vzhodno od tega nemškega jezikovnega otoka pri Bači je nastal še en nemški otok na škofjeloškem gospostvu ob zgornji Selški Sori. Freisinški škof je na tem ozemlju od leta 1283 naseljeval tirolske Nemce, vse do 18. stoletja je bil ta otok pretežno nemški, leta 1848 pa se je selški župan pritožil nad nemškim uradnim jezikom, ker ga on ne razume.
Od vseh poljedelskih nemških otokov, ki so tedaj nastali sta do danes ostala le še dva Kočevarji in Kanalska dolina, italijansko Val Canale. Naselitev Kočevarjev v 14. stoletju je sodlila v takrat običajno krčenje obmejnega gozda in naselitvijo povsem pustega območja. Leta 1330 so Ortenburški grofje naselitev Kočevskih gozdov pospeševali z dovajanjem priseljencev s svojih posestev na zgornjem Koroškem. Nove koloniste so priseljevali še celotno 14. stoletje, nato pa se je doseljevanje nadaljevalo s prebivalstvom iz soseščine.
Šele v 15. stoletju je nastal nemški poljedelski otok v vzhodnem delu Kanalske doline, kraj Trbiž-Tarvisio, Fužine-Fusine,(danes Südtirol) v zvezi s krčenjem tamkajšnjega gozda.
Doseljevanja poljedelskega prebivalstva pa se precej spremenilo z nastankom mest, z naseljevanjem tujih obrtnikov in trgovcev. V manjši meri so se na primer v Ljubljano v 15. stoletju naseljevali tudi Italijani. V prvi vrsti pa so bili priseljeni doma iz nemških dežel. Tako je imela celo Gorica, ki leži ob slovensko-furlanski meji v 14. stoletju toliko nemški značaj, kot nikoli več. Slovenci so predstavljali večino prebivalstva, Nemci pa so predstavljali najvišji in najpremožnejši meščanski sloj in avstrijsko/nemško oblast v takratnem času. Tuje meščanstvo se je naseljevalo v najpomembnejša mesta. Pri trgih je bilo drugače samo tedaj, če so bila povezana z gospodarsko panogo. Fužinarstvo je seveda krepilo nemški dotok in odvisnost
Obe stvari, tako kolonizacija in vpliv mest sta ustvarjala nove okoliščine, tako so bila področja zaradi pretežno nemškega ali slovenskega življa tudi jezikovno opredeljena.
Nekateri nemški zgodovinarji so v obdobju med obema vojnama poskušali dokazati, da se je nova meja oblikovala že v 13. stoletju in da je bil že takrat ves severni del slovenskega ozemlja ponemčen. Pri tem so se sklicevali na nemška krstna imena, ki so res še marsikje prevladovala. Ampak osebna imena niso dokaz za jezikovno pripadnost, saj so nemška imena nosili tudi Slovenci. Priimki so se namreč pri kmečkem prebivalstvu izoblikovali šele v 14. in 15. stoletju.
Pomembnejša so imena krajev, saj so na primer nemška krajevna imena »Windisch« pomenila slovensko poselitev. V obdobju srednjeveške kolonizacije se je »slovensko ozemlje« skrčilo za okoli 36.000 km2.
Furlanija je zaradi živahne trgovine v 14. stoletju bila še mešano slovensko-italijanska, v začetku 18. stoletja pa razen Rezije, ki je še danes slovenski okot, v celoti romanizirano. Posest goriških grofov po letu 1500 postane last Habsburžanov. Mesto Gorica je bilo izjema , saj so v njem živeli skupaj tako Slovenci, Nemci, Italijani in Furlani.
Salzburški nadškofje so med 12 in 13. stoletjem priključili deželi Kranjski še Belo Krajino, poselili malo naseljeno območje med Savo in Sotlo, in tudi med Dravo in Muro, tako da so prejšnjo mejno črto Radgona – Ptuj, na vzhod do črte Ljutomer- Ormož. Tudi to novo posest so na novo poselili. Očitno pa je zmanjkalo nemškega prebivalstva za novo poselitev, tako da so na vzhodno črto Ljutomer- Ormož naselili jezikovno sorodne Slavonce. Nemci so po govorici mislili celo da so Slovenci, sj niso ločili niti pomena obeh besed.
Slovensko Hrvaško mejo je v celoti določala meja med ogrsko in nemško državo. Bolj zamotan pa je nastanek nove meje med nemškim in slovenskim ozemljem, ki je presekalo kar skozi dve zgodovinski pokrajini Koroško in Štajersko in ju je z državno mejo v celoti razdelil. Pri podrobnem določanju meje so se tako večinoma opredelili po krajevni meji med zemljiško in cerkveno posestjo. Najlažje je bilo določati mejo po naravnih pregradah- hribovje in rekah, ampak ponekod so bila mesta/kraji na obeh straneh.
e-mail: STEIERMARK.STAJERSKA@GMAIL.COM
Urednik: Jan Schaller
Neodvisni avtorski projekt Zveze kulturnih društev Kočevarjev in Štajercev v Sloveniji
Davčna štev. 95325549
Glavna dejavnost 94.999 Dejavnost članskih organizacij
Registracija, datum vpisa 07.12.2022
Objavljeni prispevki na spletni strani Steiermark-Stajerska.com izražajo stališča podpisanega avtorja oz. redakcije in niso vedno tudi uradna stališča sponzorjev spletne strani.