V zadnjem času se pojavljajo v medijih in na internetu  različni neobjektivni teksti, ki namerno ali zaradi neznanja prikazujejo popačeno stanje  (ne)poznavanja manjšin v Sloveniji; pisci pa pri tem  pisanju sploh  ne upoštevajo mednarodno podpisanih dokumentov. Zato vam v pomoč pošiljamo to pojasnilo z navedbo dokumentov.

1. Manjšine v slovenski ustavi -člen 64 in 65. 
2. EVROPSKO LISTINO O REGIONALNIH ALI MANJŠINSKIH JEZIKIH je Svet Evrope v Strasbourgu sestavil že leta 1992, v veljavi pa je od 1. marca 1998.(SLO verzija na svetevrope.si-konvencije)
3. Kaj je po Evropski listini (1. člen )» regionalni ali manjšinski jezik »

2.1– jezik, ki se tradicionalno uporablja(avtohtono) na določenem ozemlju(regija) države, uporabljajo pa ga državljani te države, ki sestavljajo skupino, številčno manjšo od preostalega prebivalstva te države

2.2. – ki se razlikuje od uradnega/uradnih jezikov  te države. Ta izraz pa ne vključuje niti narečij uradnega jezika, niti jezikov migrantov

3. EVROPSKO LISTINO… je Slovenija ratificirala 4. oktobra 2000,  veljati pa je začela 1. januarja 2001, vendar je na slovenski strani  uveljavljena samo   za madžarsko in  italijansko manjšino ter delno za romski jezik.
4. Priporočila SVETA EVROPE: Svet Evrope je leta 2004 sprejel dokument Uporaba listine v Sloveniji(ECRML)2004)4, ki ga sestavljata
   • Poročilo odbora strokovnjakov o uporabi listine v Sloveniji
   • Priporočila Odbora ministrov Sveta Evrope o porabi listine v Sloveniji

Ta dva dokumenta vsakih nekaj let odbor strokovnjakov revidira, nazadnje  je Svet Evrope 23. septembra 2020 na 1384. zasedanju Sveta Evrope  Strasbourgu sprejel nova priporočila CM/RecChL(2020)2 za Slovenijo ter se seznanil s petim poročilom Odbora strokovnjakov CM(2020)94, oba dokumenta sprejel in ju posredoval slovenskim organom v realizacijo

5. ROMI: Na osnovi tega dokumenta in 65. člena ustave RS, ki zagotavlja posebne pogoje avtohtoni manjšini Sinti in Roma v Sloveniji, je bil 30.3.2007 sprejet ZAKON O ROMSKI SKUPNOSTI v Republiki Sloveniji(ZRomS-1) objavljen v Ur. L.RS št.33/07.  

Romi živijo v Sloveniji v Prekmurju, na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju. V večini občin na teh območjih živijo Romi zgodovinsko, kot avtohtono prebivalstvo. Danes živijo kot priseljeni tudi v večjih mestih.

Sinti skupnost – družine pa  živijo predvsem na Jesenicah in Radovljici.

6. NEMŠKO GOVOREČA SKUPNOST v Sloveniji 

      6.1. KOČEVARSKI NEMCI 

Na območju današnje  Dolenjske  so se kočevski Nemci naselili okoli leta 1330,  na površini 860 km2. Koroški grofje Ortenburgi so jih naselili iz današnjih koroških in južnotirolskih nemško govorečih  naselij na povsem nenaseljeno  gozdnato  območje, kjer so skozi stoletja  ustanovili 177 naselij in zgradili 123 cerkva. V prvi polovici 19. stoletja jih je  živelo kar 28.000 samostojno kot  povsem samostojni jezikovni otok, ki je do danes ohranil svoj jezik v obliki srednjeveškega nemškega narečja iz 14. stoletja. Živeli so skromno kot kmetje, gozdarji in včasih kot trgovci-krošnjarji. Zaradi revščine so se mnogi izselili v ZDA. Leta 1940 je v celotni regiji živelo le še 12.500  nemških Kočevarjev. Ironija. Ko je njihovo ozemlje v drugi svetovni vojni zasedla italijanska vojska, so nemške Kočevarje s  tega območja na podlagi dogovora med Hitlerjem in Mussolinijem leta 1941 preselili na območje  Brežic in Krškega, na ozemlje, ki je bilo pod nemško okupacijo, tja kjer je bilo  slovensko prebivalstvo izseljeno v Srbijo. Večina nemških Kočevarjev je nasprotovala nemški  preselitvi, želeli so ostati v svoji domovini, v kateri so živeli 600 let.

6.2 SPODNJA ŠTAJERSKA    

Od leta  1282 je današnje območje slovenske  Štajerske, takrat imenovano Untersteiermark spadalo pod vojvodino Štajersko/Herzogtum Steiermark. Habsburžani so na tem ozemlju  vladali preko  šeststo let, vse  do leta 1918. Do takrat smo spadali pod Habsburško monarhijo (1526-1804) oz. Avstro-Ogrsko monarhijo (1867-1918), torej pod avstrijsko upravo in uradni jezik je bil nemški.

Kar zadeva jezik, je treba poudariti, da je bila večina prebivalstva v mestih Nemcev oz. nemško govorečih in da je bilo podeželje slovensko, enako kot  na avstrijskem Koroškem.

Na območju Spodnje Štajerske, ki je  po prvi svetovni vojni pripadala  Kraljevini SHS, je leta 1910 živelo 72.911 prebivalcev, katerih pogovorni jezik je bil nemščina. Desetletje pozneje, leta 1920, ko  je bil  na tem območju uradni jezik slovenščina, pa je bilo na istem območju popisanih 21.786 Nemcev oz. pretežno nemško govorečih. Do razpada monarhije  so bila na Spodnjem Štajerskem mesta pretežno  nemška, zaledje te regije pa slovensko. (iz knjige Nemci in Maribor, stran 71)

Tudi potem, ko je  general Rudolf Maister leta 1918  priključil Maribor  Kraljevini SHS (pozneje kraljevina Jugoslavija) in je po  obiska zavezniške  razmejitvene komisije, pod vodstvom ameriškega polkovnika Shermana Milesa  27. januarja 1919 v Mariboru, ki ga je zanimala etnična sestava prebivalstva,  Maribor  dokončno postal Slovenski,  so  v do takrat nemških  mestih  Mariboru, Celju, Ptuju, Radljah, Ormožu in Lenartu v Slovenskih goricah, nemški posestniki in lastniki podjetij ostali na svojih domačijah oz. firme preimenovali v slovenske.

Nemški časopis so v Mariboru tiskali tudi v kraljevini Jugoslaviji do leta 1929, kot Marburger Zeitung, od 1929-1941 pa kot Mariborer Zeitung.

Leta 1929 je general Rudolf Maister mestnemu magistratu v Mariboru pisal, da zaposleni s strankami v občinski upravi še vedno zelo pogosto govorijo nemško.

Najbolj so  nemško manjšino na Spodnjem Štajerskem prizadele povojne čistke, po letu 1945,  ker je bil vsak, ki je bil nemškega rodu kriv, četudi nič kriv.

6.3 LJUBLJANA  KOT NEMŠKO PLEMIŠKO SREDIŠČE

Kot glavno mesto dežele  Kranjske je Ljubljana bila že  leta 1821 prizorišče drugega kongresa Svete Alianse in je takrat postala središče evropske politike. Od 10. januarja do 22. maja 1821 je avstrijski državni kancler princ Metternich v Ljubljano privabil 500 ministrov in predstavnikov vlad.

Z izgradnjo  južne železnice do Trsta (1857) in potem še do  Reke in Pule je Ljubljana postala pomembno južno središče habsburške monarhije, tudi z nemškimi/avstrijskimi plemiškimi družinami, s sedežem v Ljubljani

6.4.  DEŽELA KRANJSKA  

Po ločitvi od dežele Koroške, okoli leta 1002 je dežela Kranjska-Herzogtum Krain- postala samostojno mejno območje s svojimi mejnimi grofi. Od leta 1364 uradno ime dežela Kranjska, od leta 1849  do 1919 pa avstrijska kronska dežela.

Železarstvo na Gorenjskem je bila prva težka industrija, ki je bila  v lasti Avstrijcev, tako kot najbogatejši baron Karl Sig[is]mund Zois [Zoys], Freiherr von Edelstein, (1747-1819), tudi lastnik gradu Brdo, ali baron Johann Weichard von Valvasor (1641-1693) avtor knjige Die Ehre dess Hertzogthums

Crain- Slava vojvodini Kranjski (izšla leta1689) . Oba sta postala pokrovitelja slovenske zgodovine, kulture, razsvetljenstva in razvoja dežele.

7. KULTURNI SPORAZUM MED SLOVENIJO IN AVSTRIJO

 Podpisani kulturni sporazumom med Slovenijo in Avstrijo, ratificiranim 25. februarja 2002, je svojevrsten fenomen, saj avstrijski in slovenski sporazum nista identična.  V slovenski verziji so namreč dodali interpretacijo 15 člena, ki je (citat) »V 15. členu sporazuma, skladno z interpretativno izjavo, omenjeni “pripadniki nemško govoreče etnične skupine“ uživajo pravice po 61. členu Ustave Republike Slovenije. V nemškem besedilu 15. člena sporazuma je besedna zveza “pripadniki nemško govoreče etnične skupine“ zapisana kot “ der Angehörigen der deutschsprachigen Volksgruppe in Slowenien“.(konec citata)

Dodati je potrebno, da je v poročilu odbora strokovnjakov v letu 2004, v poglavju 2.2.1 Jeziki na območju države v točki

43. navedeno. Citat: «Uradno sklicevanje na nemški jezik je vsebovano v dvostranskem sporazumu z Avstrijo o sodelovanju v kulturi, izobraževanju in znanosti iz leta 2001.. V 15. členu je navedeno da bodo pristojna ministrstva v svoje programe vključevale pripadnike nemško govoreče etnične skupine v Sloveniji. V svojem prvem poročili pa vlada dodaja, da ne bi bilo prav trditi, da je bila s podpisom kulturnega sporazuma uradno priznana nemško govoreča etnična skupina
44. Ne glede na to pa je slovenska vlada potrdila tradicionalno navzočnost nemškega jezika v Sloveniji in dejala, da je nemško govoreča etnična skupina stoletja živela na ozemlju, ki je del slovenske države. Čeprav je nemško govoreča skupnost na splošno dokaj razpršena, pa je po osamosvojitvi Slovenije po letu 1991 prišlo do ponovnega oživljanja tega jezika in nemško govoreče skupnosti v Sloveniji.

8. OSTALE ETNIČNE SKUPINE NA OZEMLJU SLOVENIJE
   • HRVAŠKA MANJŠINA v Sloveniji

Iz Poročila odbora strokovnjakov o uporabi Listine Sveta Evrope o regionalnih ali manjšinskih jezikih v Sloveniji razberemo, da je bilo najstarejše in največje poselitveno območje Hrvatov v današnji Beli krajini od leta 1094 do 15.stoletja, ko je bilo to ozemlje del zagrebške škofije. V 16. stoletju pa so se v Belo krajino naselili še hrvaško govoreči ljudje, ki so pribežali pred Turki  z dalmatinske obale.

Odbor strokovnjakov  je ob ogledu na kraju samem ugotovil, da govorijo avtohtoni prebivalci hrvaški jezik v Beli krajini in Žužemberku, vendar se danes to obravnava kot jezik enega izmed narodov nekdanje Jugoslavije.

Domorodci hrvaškega izvora v tem  obmejnem območju, napr. okrog  Mokric govorijo danes  nekakšno hrvaško-slovensko mešanico, saj je  na njihovo življenje močno vplival večinski slovenski jezik.

Hrvaški jezik in kultura sta v Sloveniji starodavna in nepretrgano navzoča, posebno v Beli krajini. Zato odbor strokovnjakov predlaga slovenskim oblastem, da opredelijo območje-teritorij, kjer je hrvaški jezik  zavarovan po Listini Sveta Evrope o regionalnih ali manjšinskih jezikih.

• SRBSKA MANJŠINA V SLOVENIJI

Prisotnost Srbov prav tako v obmejnem območju s Hrvaško sega  nazaj  v 16. stoletje, ko so  Srbi  zapustili  vojaški obmejni pas Vojna krajina , ki ga je  avstro-ogrska  monarhija oblikovala kot obrambno črto proti Turkom in so se preselili v Belo krajino.

Odbor strokovnjakov je ob ogledu na kraju samem ugotovil, da srbski jezik govorijo kot avtohtoni jezik v srbski ortodoksni verski skupnosti v krajih Bojanci, Marindol, Miliči in Paunoviči.

V več  razgovorih pa je   Odbor strokovnjakov ugotovili, da uradno Slovenija te avtohtone Srbe obravnava enako kot  že omenjeni hrvaški jezik na tem območju, kot enega jezikov nekdanje države Jugoslavije.

• BOSANSKI JEZIK

Nekaj nujnih  zgodovinskih pojasnil:

1. BOŠNJAKI – od leta 1994 uradno ime za muslimane(suniti) v Bosni. V Titovi Jugoslaviji so bili to »muslimani-kot narod«, tretji narod v Bosni in Hercegovini(BiH)
2. BOSANCI – original BOSANAC- prebivalci BiH, neodvisno od narodne pripadnosti ali religije
3. BOSANSKI JEZIK, temelji na štokavskem narečju, govori ga okoli 2 mio ljudi. V samostojni državi BiH je uradni jezik, poleg hrvaškega (oba latinica) in srbskega(cirilica) v »Srbski Krajini«. V Jugoslaviji je bil v BiH le en srbohrvaški jezik, obstajala pa so regionalna narečja, ki so danes uradni jeziki.

V poročilu  odbora strokovnjakov iz leta 2004 je opredeljen kot avtohtoni jezik v Sloveniji tudi »bosanski jezik«. Po informacijah odbora strokovnjakov na kraju samem (točka 1.3.7.stran 32) so ugotovili, da so se bosanski predstavniki, bosanskega izvora naselili v Sloveniji leta 1878, na mejnem območju s Hrvaško,  ko so ozemlje Bosne in Hercegovine  priključili Avstro-Ogrski monarhiji. To so bili muslimani, ki pa so takrat govorili uradni jezik srbohrvaščino.

Danes o Bošnjakih (muslimanih iz Bosne) v teh obmejnih krajih ni več sledi, saj niso živeli v zaprtih getih, ampak  so se sčasoma  integrirali z okolico in opustili svojo vero, jezik pa je bil vseskozi srbohrvaški dialekt.

• RESIME OCENA ODBORA– TOČKA 2.1 (IZ ETA 2004) Citat iz ocene:« Glede na informacije, ki jih je prejel odbor strokovnjakov, se pojavlja vprašanje ali je hrvaški, srbski in bosanski jezik sploh mogoče obravnavati kot jezike, ki se tradicionalno uporabljajo v Sloveniji v smislu  odstavka a1 člena listine.

Po mnenju SLO vlade so se namreč te jezikovne skupine naselile na območju Slovenije v nekdanji Jugoslaviji, zlasti v 60 in 80 letih,  iz ekonomskih razlogov, predvsem v Ljubljano in večja mesta, kjer so iskali boljšo zaposlitev. Jeziki teh  jezikovnih skupin niso priznani kot regionalni ali manjšinski jeziki v pomenu listine. Slovenski organi teh  jezikov ne priznavajo  za avtohtone, opredeljeni so kot jeziki migrantov.

Opredeljeni pa so v Resoluciji o migracijski politiki Republike Slovenije, ki jo je vlada sprejela 25. julija  2002 in obravnava položaj »državljanov držav jugoslovanske federacije oz govorijo jezike, ki  v Sloveniji niso avtohtoni .

9. EX-YU JEZIKI NARODOV.
   • Zveza kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti razpadle Jugoslavije v Sloveniji je 19. maja 2009 sprejela Resolucijo (ReexYuRS) s katero zahtevajo priznanje na osnovi  konvencije  za zaščito narodnih manjšin in Evropsko listino o regionalnih in manjšinskih jezikih za Albance, Bošnjake, Črnogorce, Hrvate, Makedonce in Srbe, ki stalno prebivajo v Sloveniji in so slovenski državljani.

9.2. Državni zbor Republike Slovenije  je tako  1. februarja 2011  sprejel Deklaracijo o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Sloveniji. Pripadniki narodnih skupnosti (po abecedi) Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi po tem sprejemu pričakujejo imenovanje posebnega sveta pri vladi.(citat) »Te skupnosti si željo in so upravičene tudi do drugih vidikov narodno-manjšinske zaščite v Republiki Sloveniji.« Po besedah prvopodpisanega Mirana Potrča (SD) pa  ustava ne predpostavlja posebnega varstva kolektivnih pravic pripadnikov narodov nekdanje SFRJ v Sloveniji, so pa jim z ustavo zagotovljene individualne in človekove pravice (61 in 62. člen ustave RS).  

          9.3. dr. Vera Kržišnik Bukić

S tem v zvezi je posebej  zanimiva izjava  dr. Vere Kržišnik Bukić, znanstvena svetnica na Inštitutu za narodnostna vprašanja

»Ob leta 2011 sprejeti Deklaraciji o narodnih skupnostih  bivše SFRJ v Sloveniji pa  ni bilo podpore niti s strani varuha človekovih pravic,  niti zagovornika načela enakosti, Inštitut za narodnostna vprašanja pa je tak dialog  celo zavračal. Omenjene institucije torej apriori priznavajo  neustavnost ex-yu narodnih skupnosti, razen nemško govoreči skupnosti, ter seveda treh ustavno potrjenih manjšin italijansko, madžarsko in romsko.«

V intervjuju v dnevnem časopisi DELO, 30. januarja 2021 pa je sedaj že upokojena znanstvena svetnica dr. Vera Kržišnik Bukić še bolj konkretna. »

Ustava je za časom, ker se sklicuje na avtohtonost, kot brezpogojni imperativ. Neavtohtonosti pa preprečuje sedmin narodnim skupnostim  ex-yu uveljavljanje statusa manjšine. Pripadniki bivše SFRJ, danes slovenski državljani, so kljub stoletnemu bivanju (leta 1919 z Država SHS prišli v Slovenijo) še danes v Sloveniji lahko samo »priseljenci«, čeprav so kot narodnostno posebna (manjšinska) skupnost, katere matični narod živi v sosednji ali bližnji državi(bivša YU).